Če si zamislimo neko reč kot bivajočo bit, potem ta posamezna bit ne izraža svoje notranje lepote. Zakaj bit v svoji lepoti je to, da prehaja in je prešla v nič. Lepota biti je torej pogojena z gibanjem biti ali tistim, kar bit razdvoji, vendar tako, da sta nič in bit neločena v svojem proti postajanju; in to je istoimensko ali Eno, ki je doseglo svoje nasprotje in s tem izraženo notranjo lepoto. Ta notranja lepota je namreč izražena samo tedaj, ko bit doseže svoje nasprotje ali svoj drugi ekstrem, ki je nič. Ob tem pa je treba naglasiti, da to ločevanje biti in niča takrat, ko bit in nič ne dosežeta svoje enotnosti, ne daje nobene lepote.

Sodobna umetnost sedaj raziskuje notranjo lepoto ali prehajanje biti v nič. Če spremljamo dela sodobne umetnosti, potem lahko zaznamo tudi to, da sodobna umetnost raziskuje abstrakcijo, ki pa ne vsebuje nič več kot bit. Kajti nekaj, kar še ni doseglo svojega nasprotja, je nekaj nerazvitega. Zato je nerazvito kot tako bit po sebi ali ravnodušna abstrakcija, s tem pa nekaj, kar ni doseglo svojega proti postajanja ali nasprotja. Nasprotje je namreč tisto, ki izrazi notranjo lepoto. Rečeno še tako, šele tisto zunanje, ki je postavljeni nič, je izražena lepota negacije biti. Zakaj lepota neposrednega sveta je njegova idealiteta, torej ravno to, da bit doseže svojo določenost v drugem ali v proti postajanju.

Današnje iskanje duha je usmerjeno v notranjo lepoto in ne več v zunanjo. Zato sodobna umetnost poskuša s svojimi deli odkrivati prav to, kar je notranja lepota. V ta namen umetnice in umetniki s svojimi idejami ali deli odkrivajo prav to, kar gre duhu po njegovem razvitem pojmu.

Vedeti je treba da umetnost dela za človeško občutenje zatorej so umetniška dela namenjena čutnemu dojemanju. Vsebina umetniških del prikazuje individualno dejanskost umetnika skozi katero raziskuje njemu lastno notrino ali duhovni svet; tako je umetniško delo upodobljena duhovnost, ki prikazuje umetnikovo idejo. Ideja in njena upodoba je torej tista odličnost v tej realnosti v kateri se ideja in njena oblika kažeta tako, da sta skladni in izpeljani druga v drugi. Umetnik je torej tisti ki skozi ustvarjeno idejo raziskuje iz njega izvirajočo lepoto in na ta način prepozna samega sebe kot duhovno bitje. S tem gibanjem objektivizira svojo idejo v nekaj končnega. Umetniško delo torej, kot posredovana ideja tako pridobi življenje na sami sebi in postane nekaj živega, in le v čisti umetniški lepoti šele pridobi nek višji smisel.

Sodobno umetnost je mogoče dojemati tudi skozi enotnost človeške in božanske narave. Pri tem gre zato, da se enotnost človeške in božanske narave povzdigne v zavestno enotnost. Tako je resnični element za realnost vsebine ne več zunanjost upodobe temveč samozavedna notrina. Ob tem posebej naglasimo, da imamo v sodobni umetnosti opravka z osvoboditvijo duha od vsebine in oblik končnosti in s tem lahko podčrtamo: Sodobna umetnost raziskuje interese duha tako, da ta sebe prepozna kot pojavljajočega se duha v pojavnosti tega čemur pravimo realnost.

Sodobna umetnost torej raziskuje gibanje neopaznega bitja notranjega sveta, kar pomeni prehajanje notrine v svoje nasprotje; to pa je upodobljena dejanskost ideje umetniškega dela.

Ker je umetniško delo oblika končnosti in izžareva neko notranje gibanje je torej na ogledovalcu, da upodobljeno dejanskost ideje, ki je neka čutna zagotovost, ponovno razdvoji in s tem nasprotjem  sam v sebi pridela ter doseže ideal umetniškega dela.