Sodnik, Heker in Pravičnik

Če radi hodite v kino tako kot jaz in spremljate sodobno filmsko umetnost, potem ste si zagotovo ogledali film z naslovom Sodnik, Heker in Pravičnik.
Vsi trije filmi prikazujejo osebo, ki s svojo pripovedjo odkriva, kako si je v odnosu do same sebe, ali kako odsvojiti samega sebe. Vprašanje je, kaj nam pravzaprav s svojo pripovedjo želijo sporočiti junaki teh filmov? Za spoznati je, kako posameznik samega sebe (preživi?) odpravi in se na sebi realizira ali določi skozi dejanskost, ki pripada neposredni realnosti. In to realizacijo dejanskosti lahko zaznavamo takrat, ko junak filma doseže ali izpelje dejanskost, ki pripada realnosti.

Glavni igralec filma Sodnik, ni bil sposoben vzpostaviti popolne dejanskosti. S tem istim problemom se nato ukvarjajo tudi njegovi sinovi, ki vsak po svojih močeh realizira svojo dejanskost.

Film Pravičnik prikazuje individuuma, ki pa neposredno realnost vedno razreši skozi neko dejanskost, ki pa ni pokazana na prepričljiv način; glavni junak namreč izpelje realnost vedno tako, da je dejanskost skrivnostno pokazana (- vsak ga vprašuje kdo da je, npr.). Ali, pokazana je tako, da jo gledalec samo kratkotrajno zazna. Lahko bi rekli, pravičnik realizira ono neposredno realnost na ta način, da dejanskost, ki pripada realnosti, ni izvedena popolno.

No, kar se mene tiče, sodobna filmska umetnost prikazuje točno tisto, kar raziskuje sodobna umetnost. Zato lahko rečem, da filmska umetnost dobro izpoveduje prav tisto, kar je predmet sodobne umetnosti. Jaz sem vsekakor zadovoljen z njeno umetnostjo

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.