Nekako tako je misel v naslovu oblikoval filozof G. W. F. Hegel. Misel stremi povedati, da ni dovolj, če o sodobnem umetniškem delu navedemo kaj zunanjega ali celo izrazimo nekaj, kar je o delu povedal umetnik, ki ga je ustvaril. Takšno zunanje obravnavanje sodobnega dela ne doprinese ničesar k spoznavanju in razumevanju sodobne umetnosti. Prav tako tudi čutno zaznavanje ali doživljanje umetniškega dela ni dovolj.
Duh, ki spremlja sodobno umetnost, najbrž naredi premalo za to, da bi predstavo sodobno umetniškega dela doživel kot pomen stvari. Ker duh miselno ne motri sodobnega umetniškega dela, ga dojema kot neko zmožnost svojega prepričanja. Zato je vsebina, ki jo nalepi ali zunanje doda, neki navesek, ki ne izhaja iz dela. Tako povedati kaj o sodobnem umetniškem delu, da ga zunanje okrasiš s praznim navajanjem mišljenin, je neko početje, ki ga ni mogoče enačiti z miselnim motrenjem dela. Kadar duh umetniško delo zunanje opremi s kategorijami, potem narave dela zagotovo ne objektivira.
Potemtakem bi bilo dobro, če bi se duh v prihodnosti približal umetniškemu delu in ga dvignil v lastno predstavo. Na ta način se bo duh zagotovo dokopal do občih momentov podobe in tako tudi do abstraktne predstave dela. To je namreč tista najvišja svoboda in gibanje duha, s katerim si duh samega sebe odsvoji.
epitomeart
