Sodobno umetnost moramo miselno motriti, da bi jo spoznali

Nekako tako je misel v naslovu oblikoval filozof G. W. F. Hegel. Misel stremi povedati, da ni dovolj, če o sodobnem umetniškem delu kaj zunanjega navedemo ali celo izrazimo, kaj je o delu povedal umetnik, ki ga je ustvaril. Takšno zunanje obravnavanje sodobnega dela ne doprinese ničesar k spoznavanju in razumevanju sodobne umetnosti. Prav tako tudi čutno zaznavanje ali doživljanje umetniškega dela ni dovolj

Duh, ki spremlja sodobno umetnost, najbrž naredi premalo za to, da bi predstavo sodobno umetniškega dela doživel kot pomen stvari. Želim reči, ker duh miselno ne motri sodobnega umetniškega dela, ga dojema kot neko zmožnost svojega prepričanja. Pa je zato vsebina, ki jo nalepi ali zunanje doda sodobnemu delu, nekakšna vragolija, ki ne izhaja iz dela. A povedati kaj o sodobnem umetniškem delu tako, da ga zunanje okrasiš s praznim navajanjem mišljenin, je neko početje, ki ga ni mogoče enačiti z miselnim motrenjem dela. Kadar duh umetniško delo zunanje opremi s kategorijami, potem narave dela zagotovo ne objektivira.

Potemtakem bi bilo dobro, če bi se duh v prihodnosti približal umetniškemu delu in ga dvignil v lastno predstavo. Na ta način se bo duh zagotovo dokopal do občih momentov podobe in tako tudi do abstraktne predstave dela. To je namreč tista najvišja svoboda in gibanje duha, s katerim si duh samega sebe odsvoji.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.