Govorica, ki danes teče čez reklamne panoje, je velikokrat pomanjkljiva, ker je reklama pokazana v nejasni podobi ali tako, da človek ne ve, kaj natančno mu sporoča. Nemalokrat reklama prikazuje zgolj neko podobo, ki je opremljena z dvema besedama, ki namigujeta na nekaj čez ali drugo stran. So primeri reklam, ko oglas govori o nečem, kar ni določno predstavljeno in je zgolj neka abstrakcija, pod katero je zapisano le neko ime. Namreč, ko reklama ne nagovarja z določeno vsebino, ampak tako, da prikazuje neki navidezen svet in tistih nekaj besed, v bistvu ničesar konkretnega ne sporoča.
Abstraktno nasilje v pomanjkljivo formirani reklami, ki ga uveljavljajo nekateri subjekti, ne služi stvari, še najmanj pa subjektu. Namesto da reklama človeku kaj vsebinskega sporoča, ga nepopolno nagovarja. Tako se zdi, kot da smisel reklame ni v tem, da človeku kaj vsebinskega sporoči. Zaradi tega so reklame, ki prazno in nezanimivo nagovarjajo duha, nekakšne neizpolnjene abstrakcije, ki ničemur ne služijo.
Kadar duh nagovarja človeka z neizpolnjeno abstrakcijo, cilj seveda ni dosežen. Kajti ko je svet zreduciran na neko nedoločno podobo in par besed ter kako število, vsebina sporočila ni določena. To pa je tisto neprepričljiva govorica, ki uživa le sebe. Tisto namreč brez določilno in brez vsebinsko je le predstava, ki prazno nagovarja. To pa je tista človekova govorica, ki sama sebe ne razume. In ravno o tem največ govorijo iste neizpolnjene abstrakcije ali reklame, ki nepopolno nagovarja človeka.
epitomeart
