Če poskušamo določiti kaj je grafit kot umetnost, je ta najprej resnica nekega Jaza, ki se je omejil na obstoj sveta v čutni neposredni zavesti. Grafit je čutna gotovost, podoba razgrnjenih občih momentov, ki jih živo izpeljuje neka zavest. Sama podoba je neko nično bistvo, abstraktno nesporočilo jaza, domiselna abstrakcija, ki je nastala skozi svobodno gibanje, s katerim zavest pretvarja čutnost v notranje samo gibanje. Rečeno še drugače, grafit je bivajoča čutna gotovost, ki je realnost razčlenjena v videzu. Realnost kot čutna gotovost se izdaja za abstrakcijo, katere resnica je udejanjena svoboda. To je nesebično delo, ki izreka neposredno gotovost. Jaz sem jaz, moj predmet je moj jaz, posredovan in določen tako kot ga čutna gotovost grafita izreka na sebi. Se pravi, tisto enostavno je po negaciji bit z določilom, da je abstrakcija nekaj končnega. Je resničnost jaza, ki se je omejil na neki urbani zdajle in tule. Zato v čutni gotovosti grafita zaznavamo gibanje, ki se je razgrnilo v razločene momente. Obči momenti izražajo na sebi svojo naravo skozi bogato razvejanost, ki pa niso ni nič drugega kot postavljen nič neke vsebine. Pri tem pa ne gre prezreti, da je grafit nekaj Enega, ki se nanaša na sebe. To je tisto Eno kot nično odpravljena drugo-bit, ki so obči momenti odsvojitve umetnika ali imena mnogovrstnega Enega. In nenazadnje, grafit je prevara in zato ulična umetnost, ki se je upodobila v dejanskost kot abstraktna umetnina ali kot svobodna konkretna duhovnost.
Če poskušamo določiti kaj je grafit kot umetnost, je ta najprej resnica nekega Jaza, ki se je omejil na obstoj sveta v čutni neposredni zavesti. Grafit je čutna gotovost, podoba razgrnjenih občih momentov, ki jih živo izpeljuje neka zavest. Sama podoba je neko nično bistvo, abstraktno nesporočilo jaza, domiselna abstrakcija, ki je nastala skozi svobodno gibanje, s katerim zavest pretvarja čutnost v notranje samo gibanje. Rečeno še drugače, grafit je bivajoča čutna gotovost, ki je realnost razčlenjena v videzu. Realnost kot čutna gotovost se izdaja za abstrakcijo, katere resnica je udejanjena svoboda. To je nesebično delo, ki izreka neposredno gotovost. Jaz sem jaz, moj predmet je moj jaz, posredovan in določen tako kot ga čutna gotovost grafita izreka na sebi. Se pravi, tisto enostavno je po negaciji bit z določilom, da je abstrakcija nekaj končnega. Je resničnost jaza, ki se je omejil na neki urbani zdajle in tule. Zato v čutni gotovosti grafita zaznavamo gibanje, ki se je razgrnilo v razločene momente. Obči momenti izražajo na sebi svojo naravo skozi bogato razvejanost, ki pa niso ni nič drugega kot postavljen nič neke vsebine. Pri tem pa ne gre prezreti, da je grafit nekaj Enega, ki se nanaša na sebe. To je tisto Eno kot nično odpravljena drugo-bit, ki so obči momenti odsvojitve umetnika ali imena mnogovrstnega Enega. In nenazadnje, grafit je prevara in zato ulična umetnost, ki se je upodobila v dejanskost kot abstraktna umetnina ali kot svobodna konkretna duhovnost.
epitomeart