Vedeti je treba, da umetnost dela za človeško občutenje zatorej so umetniška dela namenjena čutnemu dojemanju. Vsebina umetniških del prikazuje individualno dejanskost umetnika skozi katero raziskuje njemu lastno notrino ali duhovni svet; tako je umetniško delo upodobljena duhovnost, ki prikazuje umetnikovo idejo. Ideja in njena upodoba je torej tista odličnost v tej realnosti v kateri se ideja in njena oblika kažeta tako, da sta skladni in izpeljani druga v drugi. Umetnik je torej tisti ki skozi ustvarjeno idejo raziskuje iz njega izvirajočo lepoto in na ta način prepozna samega sebe kot duhovno bitje. S tem gibanjem objektivizira svojo idejo v nekaj končnega. Umetniško delo torej, kot posredovana ideja tako pridobi življenje na sami sebi in postane nekaj živega, in le v čisti umetniški lepoti šele pridobi nek višji smisel.
Sodobno umetnost je mogoče dojemati tudi skozi enotnost človeške in božanske narave. Pri tem gre zato, da se enotnost človeške in božanske narave povzdigne v zavestno enotnost. Tako je resnični element za realnost vsebine ne več zunanjost upodobe temveč samozavedna notrina. Ob tem posebej naglasimo, da imamo v sodobni umetnosti opravka z osvoboditvijo duha od vsebine in oblik končnosti in s tem lahko podčrtamo: Sodobna umetnost raziskuje interese duha tako, da ta sebe prepozna kot pojavljajočega se duha v pojavnosti tega čemur pravimo realnost.
Sodobna umetnost torej raziskuje gibanje neopaznega bitja notranjega sveta, kar pomeni prehajanje notrine v svoje nasprotje; to pa je upodobljena dejanskost ideje umetniškega dela.
Ker je umetniško delo oblika končnosti in izžareva neko notranje gibanje je torej na ogledovalcu, da upodobljeno dejanskost ideje, ki je neka čutna zagotovost, ponovno razdvoji in s tem nasprotjem sam v sebi pridela ter doseže ideal umetniškega dela.
Andrej Požar
