Če si zamislimo neko reč kot bivajočo bit, potem ta posamezna bit ne izraža svoje notranje lepote. Zakaj bit v svoji lepoti je to, da prehaja in je prešla v nič. Lepota biti je torej pogojena z gibanjem biti ali tistim, kar bit razdvoji, vendar tako, da sta nič in bit neločena v svojem proti postajanju; in to je istoimensko ali Eno, ki je doseglo svoje nasprotje in s tem izraženo notranjo lepoto. Ta notranja lepota je namreč izražena samo tedaj, ko bit doseže svoje nasprotje ali svoj drugi ekstrem, ki je nič. Ob tem pa je treba naglasiti, da to ločevanje biti in niča takrat, ko bit in nič ne dosežeta svoje enotnosti, ne daje nobene lepote.
Današnje iskanje duha je usmerjeno v notranjo lepoto in ne več v zunanjo. Zato sodobna umetnost poskuša s svojimi deli odkrivati prav to, kar je notranja lepota. V ta namen umetnice in umetniki s svojimi idejami ali deli odkrivajo prav to, kar gre duhu po njegovem razvitem pojmu.
Sodobna umetnost sedaj raziskuje notranjo lepoto ali prehajanje biti v nič. Če spremljamo dela sodobne umetnosti, potem lahko zaznamo tudi to, da sodobna umetnost raziskuje abstrakcijo, ki pa ne vsebuje nič več kot bit. Kajti nekaj, kar še ni doseglo svojega nasprotja, je nekaj nerazvitega. Zato je nerazvito kot tako bit po sebi ali ravnodušna abstrakcija, s tem pa nekaj, kar ni doseglo svojega proti postajanja ali nasprotja. Nasprotje je namreč tisto, ki izrazi notranjo lepoto. Rečeno še tako, šele tisto zunanje, ki je postavljeni nič, je izražena lepota negacije biti. Zakaj lepota neposrednega sveta je njegova idealiteta, torej ravno to, da bit doseže svojo določenost v drugem ali v proti postajanju.
epitomeart
