Intervju s sodobnim umetnikom: Andrej Požar

Povejte nam, kaj ste imeli v mislih, ko ste govorili o sodobno umetniški ideji?

V mislih nisem imel nič posebnega, pač pa sem naglasil, da sodobno umetniško delo eksistira za duha. Hotel sem poudariti, da je sodobno umetniško delo nujno dojemati kot pojavljajočega se duha, ki stremi udejanjiti svoj notranji svet.

Abstraktni svet, ki izstopa in nastopa kot ponavljajoči se element v vaših delih, je torej posledica tega udejanjanja notranjega sveta?

Vsekakor, to kar sem dalj časa nosil v sebi, se v mojem predstavnem svetu običajno razdvoji. Vendar pa to, kar je potem udejanjeno kot ideja, še ni nič takega, kar bi bilo postajanje razdvojene substance. Nastali svet je le bivanje abstrakcije, ki ni dosegla svoje popolne podobe. Posledica tega je, da ideja dobi bivanje, ki ji gre po njeni zunanji določenosti ali sedanjem času.

Gospod Andrej, slišati je, da ustvarjate sodobna umetniška dela samo ponoči. Je to res?

Ne, če bi ustvarjal samo ponoči, bi moj svet eksistiral kot neko subjektivno in popačeno bitje, ki ni izrazilo svojega bistva. Slikam predstavni svet ki prihaja iz naše notranjosti-teme če hočete, skušam priklicati tisto kar je skrito, zato tudi bistva v svojih delih ne izrazim popolno. Poskušam videti nastajajočo pot umetnika, ki se pojavlja sebi v obliki predstavljenega osnutka, ta pa ima svoje notranje gibanje, a še ne doseže razdvojitev substance in tako tudi ne popolne lepote.

Vi torej prikazujete svoj notranji svet, ki ga doživljate kot udejanjen abstrakten svet?

Tako nekako, vendar tisto, kar v sebi najdem in je notranji svet, ta najprej preide v svoje gibanje. Iz gibanja nato lahko nastane kakšna predpostavka ali celo podoba, v kateri si jaz nadenem obliko subjekta, ki proizvede abstraktno postajanje ideje. To je pravzaprav izražena svoboda, ko jaz svoj svet idealiziram in izpeljem kot čisti dojem. Kar pomeni, da ga udejanjim kot končen svet.

Gospod Andrej, kako dojemate sodobno umetniško delo, katerega bistvo je včasih težko dojeti.

Priznam, človek izpelje neke začetne poteze s čopičem, ki pa še ni podoba, kajti tisti prvi svet je vedno neko gibanje sem in tja, ki se v nekem trenutku ustavi. In tako nastane videz nečesa, kar sodoben umetnik ugleda kot neki tukaj in tam. To pa še ni izpeljana popolna ideja, ampak nastavljena osnova za nekaj, kar preide v določenost. V današnjem času je svet ideje reduciran na pojavni svet.

Za konec pa še tole vprašanje: kaj svetujete duhu, ki si ogleduje sodobna umetniška dela?

Najprej naj poudarim, da je pot sodobne umetnosti začrtana kot gibanje in razodevanje duha v njegovih pojavnih podobah. To je notranji svet kot gibanje substance, ki stremi zajeti svojo dejanskost. Zakaj svet v svoji osnovi je gibanje in je postajanje substance, ki išče svojo dejanskost.

Ali menite, da sodobna umetniška dela pomagajo razodeti duha?

Seveda, duh se pojavlja povsod tam, kjer gre za gibanje notranjega sveta in njegovo postajanje. Zakaj edino tako se duh razodeva sebi kot tisti, ki sam sebe ustvari. To je dejavnost, v kateri doseže svojo abstraktno izpolnitev, s tem pa svojo mejo v izdelani umetniški ideji.

 

Prehajanje v gibanje, 2019, print 80x100 cm in slika 20x 30 cm