Danes je sodobna umetnost dosti bolj zanimiva kot je bila v preteklih časih. Je tudi bolj vprašljiva in nerazumljiva. Nič takega ne ponuja, da bi lahko rekel o tem in onem govori. Da bi človek nekako odkril lepoto dela in prišel do razodetja tistega, kar delo drži v sebi kot idejo je nujno izvesti neki notranji pogovor. Očitno je to, da je ideja prikazana skozi izraženo nasprotje. To nasprotje nekako razodeva, da takšna lepota deluje za neko drugo lepoto, ki pa jo ni mogoče takoj prepoznati.
Sodobna umetniška dela govorijo o lepoti, ki ni več zgolj zunanja lepota. Zagotovo pa ne gre za to, da bi lepoto izluščili iz okoliščin ali jo celo našli zunaj umetniškega dela kot neko prigodo, ki jo je domislil kustos oz. kurator. Sodobno umetniško delo ima svoje notranje življenje, ki ga ni mogoče odkriti zunaj njega. Kajti, ne malokrat je slišati, kot da gre sodobno umetniško idejo pojasniti z nekim domišljanjem sveta, iz katerega da je nastalo sodobno umetniško delo. Vsekakor drži, da tisti nekaj nečesa najde človek v sebi, vendar pa od tukaj naprej gre za mnogo več, kot za zgolj neko videnje tega, kar bi lahko sledilo iz one domišljije. Potemtakem ni nič narobe, če človek nekako odpravi samega sebe in v odpuščanju najde neki prvi in neki drugi svet.
Andrej Požar
