Ustvarjalna moč umetnika


Umetnik, ki je zvest samemu sebi in verjame v svojo ustvarjalno moč, je dejaven povsod in v vsakem trenutku, saj se zaveda, da lahko ustvari svet, če spoštuje njegovo nastajanje. Umetnik je namreč nemirni duh, ki se odrine od sebe in je izpeljava nečesa, kar uzre ali ujame kot nekaj, kar je prvo in prehaja v drugo. Nič ne pomaga začetna zaznava, ki nagovarja in se ponuja kot misel, če se tisto drugo, kar sledi, razleti v izgubljeni svet, ki nima obstoja. Umetnik uzre neki tule in tamle, vendar ta dva še nista nekaj enega in ne garantirata, da bo iz njih nastala kaka stvaritev. Je pa navzoča kot neki zdaj, ki se pojavlja in skozi gibanje išče drugo samega sebe. Zategadelj umetnik stopi v samo notranjost, da požene v gibanje tisto prvo, ki ima svojo mejo v proti postajanju. Se pravi, edino gibanje je tisto, ki lahko ustvari lepoto istoimenskega. Tisto drugo ali nasprotje je namreč ustvarjeni svet, ki nastane umetniku, če prvi moment odpravi in je v drugem momentu postavljeni svet. To je namreč postajanje substance, ki je dosegla svojo neskončnost skozi razdvojenost substance. Ta namreč proizvede določno obliko istoimenskega ali tega, kar je kot prvo prešlo v drugo in je ustvarjena lepota istoimenskega. Ni kaj, umetnik je ustvarjalec, ko si ustvari samega sebe.

Umetnikova naloga ni lahka, zakaj stopiti mora v notranjost, če želi udejanjiti gibanje nečesa prvega, ki doseže svoje drugo ali nasprotje v proti postajanju. To je gibanje, ko substanca doseže svojo neskončnost. Ta je namreč tisto čisto kot ustvarjeno lepo, ki ga umetnik vzpostavi, če neposrednost odpravi in substanca doseže v nasprotju svojo sebi enakost.