Intervju s sodobnim umetnikom: Andrej Požar (poletna verzija)

Ogromno sodobnih umetniških del danes lahko spremljamo na internetu. Kako dojemaš to poplavo sodobnih umetniških del?
Moram reči, navdušen sem nad umetniškimi deli, ki jih ustvarjajo umetnice in umetniki. Zdi se, kot da duh odlično dojema sodobno umetnost in natančno ve, kaj ta raziskuje. Umetniška dela prikazujejo točno to, kar raziskujejo. In tu naj dodam samo to, bravo umetnice in umetniki.

In kaj ustvarjaš v tem času?
Poskušam razviti abstraktno reč v njenih momentih, pri tem si postavljam različna vprašanja, med drugimi tudi to, zakaj je ta naš svet v nastajanju tako kompliciran. Mogoče na površju tega ne kaže, vendar pa je v svoji notranjosti ali globinah, kjer substanca izvaja svoje gibanje in nastaja proti postajanje, nedojemljiv. To se včasih ne kaže odločno in dojemljivo. Skratka, moje sedanje ustvarjanje poskuša izpeljati igro notrine in njeno proti postajanje. To gibanje notrine si poskušam predstavljati tako, kot to kaže narava. V njenem gibanju in tistem kar ustvari na sebi je noro natančna.

Kaj je to kar pravzaprav razvija sodobna umetnost?
Hm, na to vprašanje ni lahko odgovoriti. Vendar po mojem razumevanju sodobne umetnosti, gre za to, da je nastopil čas odkrivanja sebstva, to pa je lahko kakšna reč, ki je resnično zaznave. Lahko je ravnodušna ali čutna reč, ki je zbir mnogih lastnosti. Rečeno drugače, reč je Eno, ki jo zavest zaznava kot razdvojeno v razloček, ki ni nič drugega kot drugo samega sebe.

Torej meniš, da svet, ki ga zdaj raziskuje sodobna umetnost, ni povsem enostaven.
Seveda ne, kajti vsaka reč ima svojo sebi enakost. Kar hoče reči, da se reč, ki vsebuje drugo, mora izraziti na sebi kot svoja narava. Pri tem gre zlasti za to, da poskuša umetnik videti več, kot se da videti. Umetnik si skuša zaznavajoči svet po svoje predstaviti, vse z namenom, da opozori, kako svet biva v svoji osnovi. Brez refleksije pač v tem svetu ne gre.

Torej je sodobna umetnost zanimiva, pa čeprav je težko dojemljiva?
Sodobna umetnost je zelo zanimiva, saj raziskuje predmetni svet v njegovih razgrnjenih momentih. Tu namreč gre zlasti za princip občega ali občosti, ki mora biti izražen na sebi. Sčasoma se bo princip občega udomačil in potem se bo to, kar raziskuje sodobna umetnost bolje razumelo.

Moje naslednje vprašanje je: ali je res, da sodobna umetnost raziskuje tudi duha?
Vsekakor, duh je tisti, ki sam sebe raziskuje. Saj se tisto, kar ustvarijo umetnice in umetniki, dotika zlasti razumevanja duha. Duh pač ni nekaj, kar ne spada v to naše življenje. Povsod je navzoč in povsod se kaže kot dejaven v svoji odsvojitvi. Življenje enostavno ne gre zaznavati zunaj dejavnega duha. Zato je nujno, da se govori o dejavnem duhu in ustvarjenem svetu, ki ga lahko ugledamo v umetniškem delu kot skladno lepoto nečesa prvega in drugega.

Za konec še tole vprašanje: Ali je dejavnost duha mogoče zaznati v sodobno umetniških delih?
Seveda je, kajti gibanje substance je tisto, ki išče in doseže drugo, to pa je samo bistvo sveta.