Julijski intervju s sodobnim umetnikom

Kaj praviš, bi se moral človek več ukvarjati s filozofijo in sodobno umetnostjo?
Jaz menim da ja, saj pogovor o filozofiji in sodobni umetnosti menda ne škoduje človeku, ki razmišlja s svojo glavo in sebe samega udejanji. Ljudje se redkokje pogovarjajo o filozofiji, še manj o sodobni umetnosti. Kar najbrž pove, da šola človeka ne vzgaja k temu, da si sebe na sebi ustvari z raziskovanjem neke umetniške lepote, ki jo lahko ali pa tudi ne, dojame globje. Mene zlasti zanima to, kdaj bo človek-duh začel govoriti in razmišljati o dejavnosti, ki mu gre kot duhu in mislecu. Kot duh, vsaj tako se zdi, ni ne vem kako produktiven, je pa zelo glasen kot čisti jaz. Ta sebe povzdiguje, ker verjame, da je tisto sebe zrenje bolj pomembno od ustvarjanja.

Misliš, da je zdaj čas, ko človek povsod povzdiguje svoj jaz in njegovo mnenje?
Ja, pogovori se običajno iztečejo v to, kaj danes počenja čisti jaz. Do samega sebe tako nastavljen človek ne zaznava, da svet ni zgolj to, da predstavi nekaj tistega, kar počne. Po mojem mnenju bi moral človek strmeti k temu, da samega sebe spozna tudi po notranji plati. Tisto zunanje zaznavanje še ni miselna dejavnost, s katero premagaš svoje sebstvo ali izvorno naravo in si na sebi dejaven kot duh, ki ve, da je svet v svoji osnovi najprej nekaj določnega, ne pa zgolj predstavljanje jaza, ki se preganja z občutki in tistim, kar mu pride nasproti in je takoj neko zunanje povezovanje različnih svetov med seboj. Nič takega, gre zgolj za igro abstrakcij in za to, da človek sebe udejanji z govorjenjem o nečem, kar ga privlači ali zanima. Ja, čisti jaz je danes navzoč povsod, je pa res, da s svojim udejanjanjem še ni dejaven kot duh, ki misli in se zaveda svojega poslanstva.

Ali meniš, da človek v svojem temelju ni dojet tako, kot mu to gre kot duhu?
Seveda ne, ni dojet kot duh, ampak kot človek ujet v svoje občutke in pojavni svet. To kar, na primer, hvali psihologija, katera zame ni ravno znanost, ki svoj pojem gradi iz tistega kar je sama spoznala in razvila kot postajanje svojega pojma. Zdi se mi, kot da je dejavna popolnoma zgrešeno, saj človeka sploh ne dojema kot duha. Zaradi tega človeka poenostavlja na raven občutkov in tistega, kar je njegova neposrednost. Te pa ne izpolni, ker še ne ve, da je človek eno samo gibanje in postajanje, s katerim sebe določa. Tisto površinsko dojemanje človeka nič kaj ne pomaga, in ravno tega se psihologija ne zaveda. To kaže, da bi naj človek začel spoznavati samega sebe iz svojega lastnega dojemanja. Hočem reči, s svojo aktivnostjo bi naj spoznaval sebe kot tistega, ki je na sebi duh. Edino tako bo nekega dne začel spoštovati sebe kot tistega, ki verjame v sebe.

Zakaj se torej človek s seboj ne ukvarja?
Mnenja sem, da bi mu morala šola ponuditi vednost o tem, da človek v svoji osnovi ni le neko zaznavanje, temveč je duh. Zato bi naj samega sebe spoznaval kot duha v svojem razvoju. Hočem reči, spoznavati bi moral sebe skozi nastajajoče vedenje, ki je tista osnova, skozi katero lahko spozna, kako si sebe odsvoji in je na sebi to, kar je v sebi. Nič ne pomaga spoznavanje bolehnih občutkov in govorjenje o tem, da bo jutri zasijalo sonce. Človek je duh, in to bi naj vsak duh spoznaval v šoli.