O vsebinski predstavitvi sodobno umetniških razstav

Danes ni zaslediti duha, ki je dejaven svobodno ali na način gibanja predmetne substance, s katerim predstavi vsebino umetniške razstave. Še več, duh spremlja razstavo zelo površinsko in nedoločeno. Tisto namreč, kar je abstraktna čista predstavitev kot spremljajoči tekst, to ni nič vsebinskega, zakaj duh podarja le neki površinski uvid, v katerem ni najti realnosti in njene dejanskosti. Zato je tisto, kar je spremljajoči tekst, le neizpolnjena abstrakcija. To pa ni dejaven duh, ki stopi v odnos z realnostjo in razvito dejanskostjo. Tega principa pisec teksta ne kaže, kar pove, da je prosto dejaven in sploh ne v interesu dejanske predstavitve razstavljenih del.

Poglejmo, kako se pojavlja duh skozi napisani tekst, ki spremlja sodobno umetniško razstavo. Tu zasledimo članke, ki ne sporočajo nič vsebinskega o razstavljenih delih. Namesto da se poskuša opisati tisto, kar dela prikazujejo, se daje prednost abstraktnemu besedičenju, v katerem najdemo kategorije in celo kako sestavljeno prikazen, ki je nihče ne razume, saj je v realnosti ni zaslediti.

Nevsebinsko spremljanje sodobno umetniških razstav je neproduktivno, ker se ne izdela nobenega smisla, ki bi izrazil realnost in njeno dejanskost. Še drugače rečeno, pisec spremljajočega teksta bi naj izpeljal vsebinski tekst, s katerim bi kaj povedal o tistem, kar sodobna umetniška dela prikazuje, in tudi o tem, kaj umetnik v delih poskuša izraziti. Le tako pisec spremljajočega teksta ogledovalcem razstave pove, da obstajajo razlogi za to, zakaj umetnik danes prikazuje nevsebinske umetniške podobe. Na ta način pisec ogledovalcu sporoča, da sodobni umetnik ne ustvarja del kar tako, ampak s smotrom, da izrazi tisto, kar sodobna umetnost sedaj raziskuje.

Sicer pa sodobna umetniška dela ponujajo, da rečem tako, abstrakcije, ki ne prehajajo v svoje drugo, ampak se obnašajo kot bit, ki ni prešla v nič nasprotnega. Se pravi, v umetniškem delu ni zaslediti gibanja vsebine, pa zato tudi ni zaznati prehajanja biti v nič ali svoje nasprotje. Kar hoče reči, da je tisto neoblikovano obči moment, ki ga spremljajo drugi obči momenti. Potemtakem sodobno umetniško delo ne prikazuje vsebine, ampak izrazi le neko subjektivno intenco ali tisto lepo kot takšno, ki se ali pa ne navezuje na druge intence. Na ta način umetnik izrazi subjektivno naravnanost, ki dela za idejo. Torej je nakazovanje občih momentov ali intenc ustvarjeno lepo.

Stvar pisca spremljajočega teksta bi naj bil v tem, da najde kako vezo ali komunikacijo z umetnikom, ki je ustvaril lepo intenco, ki jo je v nekem njegovem stilu izrazila notranja moč umetnika.

Sodobno umetniška dela niso zgolj prazne abstrakcije, ki jim ni mogoče najti nobenega smisla. Tudi sodobna umetnost podarja ustvarjeni svet, o katerem je mogoče kaj vsebinskega povedati.