Če nas sodobna umetniška dela še ne privlačijo, ker v njih ne najdemo nič takega, kar bi bila neka oblikovana realnost ali kakšna reč, ki jo naše oko takoj prepozna, potem se moramo potruditi in zbrati pozornost v sodobna umetniška dela. Poskušati moramo dojeti lepoto, ki jo izraža sodobno umetniško delo. Sodobno delo namreč ne kaže nobene realnosti ali kaj takega, kar bi prepoznalo naše oko. Tisto, kar je lepo in skorajda nima nobene oblike, je čutno slikovna podoba in ta daje videz, kot da je pomanjkljiva. A to zagotovo ni, saj sodobna umetnost raziskuje prav tisto, kar sledi iz njenega že postavljenega pojma. To hoče reči, da je upodobljena sodobno umetniška ideja nekakšna nepopolna ideja, ki jo je upodobil sodobni umetnik v tem času. Ona stopi v dejanskost kot neka primerna enotnost ali kot očiščena ideja, ki je namenjena zgolj čutnemu dojemanju.
Prikazovanje sodobne umetniške ideje in njene upodobe ima torej vrednost v enotnosti, v kateri se oblika in ideja kažeta izdelani druga v drugo. Gre namreč tudi za to, da duh spoznava svoje nagone in nagnjenja, kajti na ta način jih spoznava zunaj sebe, v umetniškem delu. In to je lepota, je nujno poudariti. Svobodno zaživi svoje življenje v sodobnem umetniškem delu.
Tako umetnost izpolni nalogo, ko je na način svobode postavljena v skupni krog z religijo in filozofijo.
Filozof Hegel nekje zapiše, »da je resnična naloga umetnosti v tem, da zavesti predoči najvišje interese duha«. In to je tista osnova, ki je danes v sodobno umetniških delih navzoča kot odsvojitev duha k občutju in čutnosti. Zakaj le tako duh samega sebe lahko dojame v drugem. Kajti tisto drugo je sama podoba ali umetniško delo, v katerem zazna upodobljeno duhovnost kot njegov ideal.
Duh ni nekaj negibnega, temveč je gibanje in je odsvojitev samega sebe k občutju in čutnosti. Zato je duha nujno spoznavati tudi skozi sodobna umetniška dela tako, da bi dojeli tudi sami sebe.
epitomeart