Povej nam, kaj si imeli v mislih, ko si govoril o sodobno umetniški ideji?
V mislih nisem imel nič posebnega, pač pa sem naglasil, da sodobno umetniško delo eksistira za duha. Hotel sem poudariti, da je sodobno umetniško delo nujno dojemati kot pojavljajočega se duha, ki stremi udejanjiti svoj notranji svet.
Abstraktni svet, ki izstopa in nastopa kot ponavljajoči se element v tvojih delih, je torej posledica tega udejanjanja notranjega sveta?
Vsekakor, to kar sem dalj časa nosil v sebi, se v mojem predstavnem svetu običajno razdvoji. Vendar pa, to kar je potem udejanjeno kot ideja, še ni nič takega, kar bi bilo postajanje razdvojene substance. Nastali svet je le bivanje abstrakcije, ki ni dosegla svoje popolne podobe. Posledica tega je, da ideja dobi bivanje, ki ji gre po njeni zunanji določenosti ali sedanjem času.
Andrej, slišati je, da ustvarjaš sodobna umetniška dela samo ponoči. Je to res?
Ne, če bi ustvarjal samo ponoči, bi moj svet eksistiral kot neko subjektivno in popačeno bitje, ki ni izrazilo svojega bistva. Slikam predstavni svet ki prihaja iz naše notranjosti-teme če hočete, skušam priklicati tisto kar je skrito, zato tudi bistva v svojih delih ne izrazim popolno. Poskušam videti nastajajočo pot umetnika, ki se pojavlja sebi v obliki predstavljenega osnutka, ta pa ima svoje notranje gibanje, a še ne doseže razdvojitev substance in tako tudi ne popolne lepote.

Bleščeča se noč, 2019, print 80×100 cm in slika 20x 30 cm, mešana tehnika
Torej prikazuješ svoj notranji svet, ki ga doživljaš kot udejanjen abstrakten svet?
Tako nekako, vendar tisto, kar v sebi najdem in je notranji svet, ta najprej preide v svoje gibanje. Iz gibanja nato lahko nastane kakšna predpostavka ali celo podoba, v kateri si jaz nadenem obliko subjekta, ki proizvede abstraktno postajanje ideje. To je pravzaprav izražena svoboda, ko svoj svet idealiziram in izpeljem kot čisti dojem. Kar pomeni, da ga udejanjim kot končen svet.
Kako dojemaš sodobno umetniško delo, katerega bistvo je včasih težko dojeti?
Priznam, človek izpelje neke začetne poteze z nekim orodjem, ki pa še ni podoba, kajti tisti prvi svet je vedno neko gibanje sem in tja, ki se v nekem trenutku ustavi. In tako nastane videz nečesa, kar sodoben umetnik ugleda kot neki tukaj in tam. To pa še ni izpeljana popolna ideja, ampak nastavljena osnova za nekaj, kar preide v določenost. V današnjem času je svet ideje reduciran na pojavni svet.
Kaj svetuješ duhu, ki si ogleduje sodobna umetniška dela?
Najprej naj poudarim, da je pot sodobne umetnosti začrtana kot gibanje in razodevanje duha v njegovih pojavnih podobah. To je notranji svet kot gibanje substance, ki stremi zajeti svojo dejanskost. Zakaj svet v svoji osnovi je gibanje in je postajanje substance, ki išče svojo dejanskost.
Ali meniš, da sodobna umetniška dela pomagajo razodeti duha?
Seveda, duh se pojavlja povsod tam, kjer gre za gibanje notranjega sveta in njegovo postajanje. Zakaj edino tako se duh razodeva sebi kot tisti, ki sam sebe ustvari. To je dejavnost, v kateri doseže svojo abstraktno izpolnitev, s tem pa svojo mejo v izdelani umetniški ideji.
Ogromno sodobnih umetniških del danes lahko spremljamo na internetu. Kako dojemaš to poplavo sodobnih umetniških del?
Moram reči, navdušen sem nad umetniškimi deli, ki jih ustvarjajo umetnice in umetniki. Zdi se, kot da duh odlično dojema sodobno umetnost in natančno ve, kaj ta raziskuje. Umetniška dela prikazujejo točno to, kar raziskujejo.
Kaj je to kar pravzaprav razvija sodobna umetnost?
Hm, na to vprašanje ni lahko odgovoriti. Vendar po mojem razumevanju sodobne umetnosti, gre za to, da je nastopil čas odkrivanja sebstva, to pa je lahko neka reč, ki je resnično zaznave. Lahko je ravnodušna ali čutna reč, ki je zbir mnogih lastnosti. Rečeno drugače, reč je Eno, ki jo zavest zaznava kot razdvojeno v razloček, ki ni nič drugega kot drugo samega sebe.
Torej meniš, da svet, ki ga zdaj raziskuje sodobna umetnost, ni povsem enostaven.
Seveda ne, kajti vsaka reč ima svojo sebi enakost. Kar hoče reči, da se reč, ki vsebuje drugo, mora izraziti na sebi kot svoja narava. Pri tem gre zlasti za to, da poskuša umetnik videti več, kot se da videti. Umetnik si skuša zaznavajoči svet po svoje predstaviti, vse z namenom, da opozori, kako svet biva v svoji osnovi. Brez refleksije pač v tem svetu ne gre.
Torej je sodobna umetnost zanimiva, pa čeprav je težko dojemljiva?
Sodobna umetnost je zelo zanimiva, saj raziskuje predmetni svet v njegovih razgrnjenih momentih. Tu namreč gre zlasti za princip občega ali občosti, ki mora biti izražen na sebi. Sčasoma se bo princip občega udomačil in potem se bo to, kar raziskuje sodobna umetnost bolje razumelo.
Misliš, da sodobna umetnost raziskuje tudi duha?
Vsekakor, duh je tisti, ki sam sebe raziskuje. Saj se tisto, kar ustvarijo umetnice in umetniki, dotika zlasti razumevanja duha. Duh pač ni nekaj, kar ne spada v to naše življenje. Povsod je navzoč in povsod se kaže kot dejaven v svoji odsvojitvi. Življenje enostavno ne gre zaznavati zunaj dejavnega duha. Zato je nujno, da se govori o dejavnem duhu in ustvarjenem svetu, ki ga lahko ugledamo v umetniškem delu kot skladno lepoto nečesa prvega in drugega.
Ali je dejavnost duha mogoče zaznati v sodobno umetniških delih?
Seveda je mogoče, kajti gibanje substance je tisto, ki išče in doseže drugo, to pa je samo bistvo sveta.
Kaj praviš, bi se človek moral ukvarjati s filozofijo in sodobno umetnostjo?
Menim da ja, pogovor o filozofiji in sodobni umetnosti še doslej ni škodoval človeku, ki razmišlja in sebe samega udejanja. Ljudje se redkokje pogovarjajo o filozofiji, še manj o sodobni umetnosti. Kar najbrž pove, da šola človeka ne vzgaja k temu, da si sebe na sebi ustvari z raziskovanjem neke umetniške lepote, ki jo lahko ali pa tudi ne, dojame globje. Mene zlasti zanima to, kdaj bo človek-duh začel govoriti in razmišljati o dejavnosti, ki mu gre kot duhu in mislecu. Kot duh, vsaj tako se zdi, ni ne vem kako produktiven, je pa zelo glasen kot čisti jaz. Ta sebe povzdiguje, ker verjame, da je tisto sebe zrenje bolj pomembno od ustvarjanja.
Misliš, da je zdaj ta čas, ko človek povsod povzdiguje svoj jaz in njegovo mnenje?
Ja, pogovori se običajno iztečejo v to, kaj danes počenja čisti jaz. Do samega sebe tako nastavljen človek ne zaznava, da svet ni zgolj to, da predstavi nekaj tistega, kar on počne. Po mojem mnenju bi moral človek strmeti k temu, da samega sebe spozna tudi po notranji plati. Tisto zunanje zaznavanje še ni miselna dejavnost, s katero premagaš svoje sebstvo ali izvorno naravo in si na sebi dejaven kot duh, ki ve, da je svet v svoji osnovi najprej nekaj določnega, ne pa zgolj predstavljanje jaza, ki se preganja z občutki in tistim, kar mu pride nasproti in je takoj neko zunanje povezovanje različnih svetov med seboj. Nič takega, gre zgolj za igro abstrakcij in za to, da človek sebe udejanji z govorjenjem o nečem, kar ga privlači ali zanima. Ja, čisti jaz je danes navzoč povsod, je pa res, da s svojim udejanjanjem še ni dejaven kot duh, ki misli in se zaveda svojega poslanstva.
Ali meniš, da človek v svojem temelju ni dojet tako, kot mu to gre, torej kot duh?
Seveda ne, ni dojet kot duh, ampak kot človek ujet v svoje občutke in pojavni svet. To kar, na primer, hvali psihologija, katera zame ni ravno znanost, ki svoj pojem gradi iz tistega kar je sama spoznala in razvila kot postajanje svojega pojma. Zdi se mi, kot da je dejavna popolnoma zgrešeno, saj človeka sploh ne dojema kot duha. Zaradi tega človeka poenostavlja na raven občutkov in tistega, kar je njegova neposrednost. Te pa ne izpolni, ker še ne ve, da je človek eno samo gibanje in postajanje, s katerim sebe določa. Tisto površinsko dojemanje človeka nič kaj ne pomaga, in ravno tega se psihologija ne zaveda. To kaže, da bi naj človek začel spoznavati samega sebe iz svojega lastnega dojemanja. Hočem reči, s svojo aktivnostjo bi naj spoznaval sebe kot tistega, ki je na sebi duh. Edino tako bo nekega dne začel spoštovati sebe kot tistega, ki verjame v sebe.
Zakaj se torej človek s seboj ne ukvarja?
Mnenja sem, da bi mu morala šola ponuditi vednost o tem, da človek v svoji osnovi ni le neko zaznavanje, temveč je duh. Zato bi naj samega sebe spoznaval kot duha v svojem razvoju. Hočem reči, spoznavati bi moral sebe skozi nastajajoče vedenje, ki je tista osnova, skozi katero lahko spozna, kako si sebe odsvoji in je na sebi to, kar je v sebi. Nič ne pomaga spoznavanje bolehnih občutkov in govorjenje o tem, da bo jutri zasijalo sonce. Človek je duh, in to bi naj vsak duh spoznaval v šoli.
Kaj ustvarjaš v tem času?
Poskušam razviti abstraktno reč v njenih momentih, pri tem si postavljam različna vprašanja, med drugimi tudi to, zakaj je ta naš svet v nastajanju tako kompliciran. Mogoče na površju tega ne kaže, vendar pa je v svoji notranjosti ali globinah, kjer substanca izvaja svoje gibanje in nastaja proti postajanje, nedojemljiv. To se včasih ne kaže odločno in dojemljivo. Skratka, moje sedanje ustvarjanje poskuša izpeljati igro notrine in njeno proti postajanje. To gibanje notrine si poskušam predstavljati tako, kot to kaže narava. V njenem gibanju in tistem kar ustvari na sebi je noro natančna.
OK, Hvala za pogovor
epitomeart