Ne ozirajte se na besedila poročanj, ki izmišljajo vsebine sodobne umetnosti. Besedila nimajo nobene vsebinske povezanosti s tem, kar danes raziskuje duh umetnika. Ko nekdo izmišlja vsebino o neki sodobni umetniški razstavi, je to početje zavesti, ki je njej lasten užitek. To odseva, da se ta duh druži s sodobno umetnostjo s ciljem, da uveljavi svoj interes, ki naj bi bil vezan na sodobna umetniška dela in njihovo lepoto.
Sodobno umetniško delo raziskuje duha v začetnem dojemanju samega sebe. To pa še ni popolna ideja duha v njegovi odsvojitvi in postajanju, temveč samo poskus zaznavanja sebe kot pojavnega duha, ki si je sebe odsvojil skozi obče momente in tisto, kar se je v ideji postavilo proti njemu. Torej to ni početje duha, ki je dejaven brez cilja. Sodobno umetniško delo namreč poskuša upodobiti ravno to začetno odsvojitev duha, v kateri sebe zaznava kot osebo, tj. kot tistega, ki je svoje sebstvo razdvojil in mu dal proti postajanje v njegovi določenosti. To je podoba, v kateri duh sebstvo razdvoji v dva nasprotja, ki ga povežeta v popolno podobo.
Duh se danes pojavlja samemu sebi kot tisti, ki sebe zaznava s ciljem, da bi se dojel. Zato duh, ki razume sodobno umetnost kot prosto početje umetnika, izmišlja vsebine sodobne umetnosti zunaj ustvarjenih del. V tem smislu izrazi neko abstraktno predstavo, ki bi naj odkrila, kaj je sodobni umetnik ustvarjal.
Dvakratno ogledovanje umetniškega dela je lahko koristno. Kajti ko se soočamo s sodobno umetnostjo, se sprašujemo kaj delo izžareva. In ne nazadnje, o idejah sodobne umetnosti je nujno besedovati. Mogoče je tisto gibajoče se in ustvarjeno idejo dela nujno zaznati kot nekaj enega, da bi sodobno umetniška ideja zaživela in odrazila prav tisto, kar sodobni umetnik raziskuje, to pa je njegova odsvojitev.
Andrej Požar
