Naloga sodobnega umetnika bi naj bila v tem, da zavesti predoči najvišje interese duha. To pomeni, da sodobni umetnik ustvarja dela na način čutne gotovosti, kar je neki tale kot jaz in tole kot predmet. Potemtakem je tisto, kar izžareva sodobno umetniško delo, konkretna duhovnost, kot se je upodobila v dejanskost. Rečeno še drugače, tisto ne-tole je obče kot resničnost čutne gotovosti. Zakaj tisto drugo čutne gotovosti je abstrakcija ali čisto obče, ki je resnično lepo kot upodobljena duhovnost.
Z gornjim sem izpostavil, da je vsebina sodobno umetniškega dela upodobljena duhovnost, zakaj sodobna umetnost je eden od načinov za predstavljanje svobodne konkretne duhovnosti. In ne le to, moč duha je v tem, da prepozna samega sebe v svoji odsvojitvi k občutju in čutnosti ter da sebe dojame v svojem proti postajanju ali drugem. To je dejaven duh, ki proizvaja idejo kot umetniško lepo, v kateri ne prepoznamo nujne forme, ki je utemeljena sama s seboj, temveč umetnika, ki s svojo spretnostjo objektivira idejo lepega ali upodobljeno dejanskost kot ideal.
Naglasimo, umetniško lepo ni ideja kot taka, ampak ideja kot se je upodobila v dejanskost. Namreč dejanskost tako stopi v enotnost z neposrednostjo. Ideja kot umetniško lepo je bistveno individualna dejanskost, s katero je prikazana upodobljena duhovnost kot ideal. In ker ima prikazovanje ideala vrednost v ustvarjeni ideji in njeni podobi, bo tisto odlično v realnosti odvisno od enotnosti, v kateri se ideja in oblika kažeta izdelani druga v drugo. Zakaj umetniška lepota je namenjena občutju, zoru in domišljiji. To stremi reči, da je naloga sodobne umetnosti v tem, da prikaže najvišje interese duha.
Moč umetnika je torej v tem, da si sebe odsvoji in da z upodobljeno dejanskostjo objektivira idejo lepega. Na ta način spoznava samega sebe v odsvojitvi k občutju in čutnosti. Povzemimo: ideal kot umetniško lepo, skozi katero človek motri svoja nagnjenja, je upodobljena duhovnost.
Andrej Požar
