Menim, da so sodobna umetniška dela vedno bolj zanimiva, saj prikazujejo idejo v njeni obči podobi. Sodobno umetniško delo je namreč abstraktno, v njem je izražena občost, ki poizkuša lepoto dela zaobjeti v njeni končnosti. In to je ravno tisto, kar spada v proces osvobajanja duha od vsebine in oblike končnosti. Zakaj umetniška ideja je razvoj pojma iz samega sebe. Zato bi naj duh sodobno umetniško delo dojel kot v sebi razčlenjeno totaliteto občih momentov. To je početje abstraktnega duha, ki se neumorno meče sem in tja, ker ne more najti cilja. No, ne glede na to, podoba sodobno umetniškega dela je nekaj končnega, torej abstraktnega, kar je neprimerno neskončni vsebini, kajti ona vsebuje bistvo in momente ideje. Zato sodobno umetniško delo ni ideja kot taka, temveč ideja, ki se je upodobila v dejanskost ali njeno proti postajanje. In zato tudi podoba sodobno umetniškega dela ni izpeljana kot celovita ideja, ampak kot upodobljena dejanskost, ki je lepota ideala.
Najbrž je zaznati tudi to, da ima sodobno umetniško delo pomanjkljivo vsebino, kar pove, da je tudi forma pomanjkljiva. Namreč, ker je notranjost še obremenjena z neduhovnostjo, nima moči, da tisto brezvsebinsko doseže pomen. Zato tudi sodobno umetniško delo ponuja neko lepoto občih momentov, ki zaživijo v videzu, kajti izvirajo iz neke osnove. Razen tega sodobno umetniško delo zaobsega tudi obliko odsvojitve duha, kar je bivanje podobe, v kateri notrina preide v svoje nasprotje, kajti ona je upodobljena po zgledu duha. Le tako je čutno v umetniškem delu poduhovljeno, kajti duhovno se pojavlja skozi čutno podobo, ki je nekaj enega. To ima ta smisel, da je nasprotje notrine spravljeno v sebi, zakaj duh ima svoj smoter v sebi. Rečeno še tako, neko tole je postavljeno kot ne tole, s tem pa kot nič neke vsebine. In zaradi tega je sodobno umetniško delo upodobljeno kot razvoj pojma iz samega sebe, kajti le tako notrina skozi gibanje doseže drugi ekstrem notrine ali drugo, ki proizvaja svobodo. Zato umetnice in umetniki delujejo za subjektivno notrino, za enotnost človeške in božanske narave, kajti vsebina tega sveta je lepo, kakor se razvija v resnično lepo.
Andrej Požar
