Naj naglasim, sodobna umetnost raziskuje odsvojitev duha in začetno postajanje, ki odseva lepoto odsvojitve, s katero duh izrazi svojo vnanjo podobo kot gotovost samega sebe. To je svet osebe povzdignjen v bivanje tistega, kar je sebstvo osebe. Če to povemo še drugače, ta podoba je brez vsebinski predmet čutne zavesti. To je torej duh v svoji odsvojitvi, ko iz oblike substance stopi v obliko subjekta. Namreč lepo kot svobodna umetnost je v idealu brezbrižno, kar pove, da kaže idejo, ki nima nobene nujne forme, ker je ideja zgolj abstrakcija lepega. To je torej ideal kot oblika razpuščenih momentov, ki imajo samostojen obstoj. Zato je ideal objektiviran in postane v bivanju tisto lepo. Tako je abstraktna vsebina objektivirana ideja lepega, ki je razpuščena v momente občega.
Ideja je torej v čutnem se pojavljajoči duh, v katerem ne prepoznamo stvari in nujne forme, temveč umetnika z njegovimi subjektivnimi intencami, tj. spretnost sodobnega umetnika. Zakaj ideal ima opraviti s ponotranjeno vednostjo, ki jo skrči na površino, kar je izražena subjektivnost v duhovnem bivanju ali sebe vedoče sebstvo, ki je podoba v vnanjski pojavnosti.
Predmet umetnika ni objekt človečke zavesti, temveč zavest sama. Zato ima slikarstvo za sredstvo vnanjsko pojavnost, naravo kot tako, kakor tudi telo, skozi katerega izrazi tisto duhovno. Zato je nujno dojeti umetniško delo kot ideal, ki se razpusti v svoje momente. Momenti imajo samostojen obstoj in se lahko drug drugemu približajo in med seboj navezujejo. To je realni svet sodobne umetnost, ki zaobsega obliko odsvojitve substance, pri tem pa je bivanje substance tisti čisti izginjajoči predmet. To je torej lepa abstraktna telesnost dvignjena v bivanje. Duh iz oblike substance stopi v obliko subjekta. Podčrtajmo, sodobna umetnost razkriva resničnost v formi čutnega upodabljanja, kar je ideal ali upodobljena duhovnost kot resničnost sama.
Andrej Požar
