Published On: 23 januarja, 2025Views: 45Categories: Fokus

Naš človek hvali razum in tisto, kar izreče čisti jaz, to pa je le nekaj neposrednega. Živi v prepričanju, da je svet mirujoča neposrednost, ki ne prehaja v drugo nje same. Neposrednost jemlje kot nekakšen na pol resničen svet, pa čeprav je nekaj najbolj enostavnega. To pa ni svet, ki ga izžareva narava. Narava izraža, da je znotraj sebe dejavna in svojo moč realizira kot enostavno bistvo razvejano v obče momente, kar je njen svet. To je izražena notrina narave, ki je kot drugo nje same ali kot svet, razvejana lepota v momente. Današnji človek bi naj že dojel ali vsaj razumel, da Lepoto ustvari gibanje notrine.

Zanimivo je, da človek hvali lepoto narave, a je ne dojema skozi princip gibanja notrine, ki proizvaja drugo kot ustvarjeni svet narave. Zdi se, da pomanjkljivo zaznava naravo in zato principa narave ne povzdiguje. Če bi bil bolj pozoren do tistega, kar je svet narave, bi uvidel, da je dejavna s principom posredovanja in stopnjevanja. To je namreč princip, ki proizvaja njeno sebi enakost, s tem pa svet, ki ga sama ustvari na sebi in ni večen.

Sodobna umetniška dela ne malokrat odsevajo tudi lepoto, ki jo izžareva narava. Kajti prav to, da umetniško delo izrazi svet razvejan v momente, je tudi element narave. Narava v stopnjevanju odseva prav tisto obče nje same, ki je razvejani svet. Drugo narave je torej njeno bistvo kot oblikovana lepota. In ravno to sodobno umetniško delo poskuša izraziti kot idejo.

Najbrž je stvar sodobnega umetnika tudi v tem, da opazuje naravo z enim očesom. Tako obstaja možnost, da bo umetniško idejo razvil po zgledu notranje strani narave. Umetniško lepo bo zaživelo kot gibajoča notrina, če bo bistvo razgrnjeno kot svet.

Andrej Požar