Umetniško lepoto je mogoče ustvariti z gibanjem substance in zato tudi kot idejni svet, ki nastane s posredovanjem in nasprotjem; tisto lepo je svet kot nasprotno. Potemtakem je dobro dojeti gibanje substance, ki prehaja v drugo, kajti gibanje ustvari tisto dejansko podobo sveta v postajanju, ki je postavljen odnos substance s seboj. To je namreč istoimenska lepota substance, kajti je skladnost dveh nasprotnih strani ali ekstremov, ki je izpolnjeno sebstvo. To pa ni zgolj videz, ki demonstrira ekstreme ali subjektivno nastrojenost, temveč je izražena svoboda v proti postavljeni substanci, ki je tisto razdvojeno in postavljeno kot svet. Namreč, kar ni gibanje substance, je le predstava ali pojavni svet. To torej ni razvita sebi enakost, ki je drugo kot oblika dejanskosti ali izražena lepota sveta. Na ta način je vzpostavljena in realizirana umetniška lepota skozi gibanje in proti postajanje substance. Rečeno še tako, edino gibanje notrine ustvari svet, kajti to je realiziran odnos notrine do same sebe.
Pomembno je, da se z negacijo substanca obogati in da doseže svojo razdvojitev v občih momentih. Zakaj umetniška lepota je proces, ki oblikuje substanco v njeni razdvojitvi. In to je izražena lepota, ki skozi obče momente zaživi kot svet. Potemtakem je gibanje substance najbolj pomembno, kajti izpelje dva ekstrema, ki vzpostavita njen odnos v obliki proti postajanja.
Ustvarjeno lepoto bi naj duh dojel iz gibanja in proti postajanja substance. Kajti ravno gibanje je tisto, ki izpelje skozi negacijo notrine lepo, ki ni nič drugega kot razvito sebstvo v obče momente. Potemtakem: umetniška lepota sodi v območje dojemajočega mišljenja, in to najbrž zaradi tega, ker se nahaja med neposredno čutnostjo in idealno mislijo.
Andrej Požar
