Ko sem si ogledoval sodobna umetniška dela, sem zaznal med drugim to, da je njihovo vsebino izpolnila abstraktna občost. To so elementi substance v različnih oblikah, ki kažejo izginjajoči predmet. Lahko bi rekli, duh stopi v obliko subjekta in izpelje podobo. To je brezvsebinski predmet čutne zavesti, v katerem ni spoznati stvari in njene nujne forme. Zakaj lepa svobodna umetnost je v vnanji formi brezskrbna. V njej ni spoznan smoter ali namernost, kajti kaže le lepo v abstraktni prevari.
V sodobnih delih sem zaznaval tudi neko naravo ideala, ki nas vabi k motrenju. To je območje lepote, kajti ideal sebe razpusti v momente, ki imajo samostojen obstoj in se drug drugemu približajo in tudi zunanje navezujejo. Zunanje v umetniškem delu se mora objektivirati za čute in čutno predstavo, tako da lepo zares postane lepo kot ideal. Potemtakem: »predmet umetnosti je svobodna konkretna duhovnost«, tako je misel povzdignjena v bivanje, moment ideala.
Iz ogleda sodobno umetniških del sem prišel do naslednjega uvida: umetniška podoba stremi izraziti eno, zategadelj različne oblike izdelujejo eno. Naj navedem nekatere dejavnike, ki se pojavljajo v podobi: nasprotje kot tako, razdvojenost v nekaj prvega in drugega, proti postajanje, razločki, prehajanje v drugo, eno razširjeno v svojo dejanskost, prehajanje in gibanje, abstrakcija kot mogoč svet, drugo kot lepo in eno kot način postajanja razločkov. To so nekateri pokazatelji, ki izražajo lepo ideala. Sicer pa menim da je treba poskusit imenovati tisto, kar je umetniško lepo ustvarilo.
Naj povzamem še razmišljanje filozofa Hegla. On pravi, da je moč mislečega duha v tem, da samega sebe dojame v svojem drugem. Umetniško delo sodi v območje mislečega duha, zakaj umetniško delo je razvoj pojma iz samega sebe, kar pove, da ga je dobro spoznati kot razčlenjeni ideal.
Andrej Požar
