Umetnost ni dejavnost, v kateri bi se prikazovalo tisto absolutno. Zakaj upodobljeno delo v umetnosti je nekaj končnega, nekaj neprimernega neskončni vsebini. Zato je ono ustrezanje ideje stopnja popolnosti, v kateri ni pokazano tisto absolutno. Naj omenim, umetniško lepo ni ideja kot taka, temveč ideja, kot se je upodobila v dejanskosti in stopila v neposredno primerno enotnost. Filozof Hegel je zapisal, da je merilo sodobne umetnosti enotnost samo zavedne notrine. Merilo torej, ki določno izpelje sodobno umetniško delo v njene obče momente, je čisti dojem. Merilo bi naj veljalo pri določanju vrednosti sodobno umetniškega dela.
Tisto, kar prav tako določa sodobno umetniško delo je čutno v umetnosti; to so čutne podobe, toni, ki ne nastopajo zaradi samih sebe, temveč z namenom, da bi podobi zagotovili zadovoljitev višjih duhovnih interesov. Kajti toni imajo to moč, da sprožijo odmev v duhu. V tem smislu je čutno v umetnosti poduhovljeno, saj se duhovno v umetnosti pojavlja skozi čutno predstavo.
V umetnosti gre za osvoboditev duha od vsebin in oblike končnosti. Zaradi tega je umetniška ideja razvoj pojma iz samega sebe. To hoče reči, da je ustrezanje ideje in podobe sebstvo, ki je ideal razpuščen v obče momente, ti pa niso pokazani kot nekaj absolutno določnega, ampak kot končno, ki je zoperstavljeno neskončnosti in je negacija končnega. Končno je torej omejeni nekaj, kar je in hkrati ni. Na primer, kategorija je končna, vsebina pa je spoznana kot bit, ki je jaz. Dodajmo še tole, duh iz oblike religije stopi v obliko subjekta, to pa je oblika, ki proizvede umetniško podobo. Dejavnost sestoji v tem, da razreši končno in da mu da formo abstraktne občosti. Formo izpelje tako, da izrazi neko vsebino, ki lahko izrazi očiščevalno moč.
Andrej Požar
