Umetnost je najbrž vezana na počutje in razpoloženje. Tudi na domiselnost in sprejemanje tistega, kar vabi duha, da se spopade z njo. Časi so resni, zato je umetnost mogočno bitje, ki dela na tem, da se pokaže predstavna ideja v njeni pojavni obliki. Zaobjame in posreduje jo duh, kadar sebe udejanja in je na sebi svoja lastna lepota. To je čarovnija, ki daje videz, kot da je svet posredovan z namenom da zaživi kot ideja. Gibanje je lepota ideje, prav tako moč duha, ki eksistira v svetu skrivnostno in kot abstraktno bitje, ki nima obstanka. A ga dobi, ko razpoloženje in počutje umetnika zaživita na sebi in nastane svet, ki človeka očara, ker ga je ustvaril duh.
Moje oči gledajo nekam stran in zdi se, da iščem nič nečesa, kar obstaja kot bit. Je to že videz umetniške harmonije, ki poskuša narediti korak naprej, da občuti zaznavano idejne lepote. Videz je skrivnosten, saj je to neznani svet, ki zgolj eksistira. To je svet, ljudje božji! Izrečem naglas in poskušam videti podobo v miselnih barvah. Vem samo to, da se svet spreminja in kaže kot nepoznana podoba, ki brusi svoj kljun. Je to ničelna prikazen z brezvsebinsko evidenco ali pa naj predpostavim gibanje, kakor da je svet dolgo nastajal in se je kot upodobljen združil v neko enotnost.
Pozicija človeka je vedno bolj napeta in živa, kajti tisto, kar pobarva in s pisalom določi, ni detajlna podoba. To je čas tega časa, ki pripoveduje, kako gradili svet danes. Nič ni določeno in vse je določeno, vendar v pomanjkljivi predstavi. In potem naredim korak naprej in vprašam, ali je duh sebe dojel? Počakam trenutek in pojavi se prikazen, ki sem jo videl v sanjah. Tam sem bil ujetnik mnogih predstav, ki so imele ime in videz odmetanega blišča v podobi. Danes opazujem svet drugače in ga sproti prevajam v misli, ki upodobijo tisto, kar se vrača v mene.
Andrej Požar
