Moje srce je žalostno zaspalo v nogah zime in jih izkusilo.
Zdaj sprašujem njih vse, zakaj ta prekleti zid še vedno sloni osamljen.
Ne bojte se, ne pokleknite pred njim kakor brezglavi pogled.
In vrnjeni ptici povejte, kdaj je reka bila tiha in ubogljiva.
Povejte ji, da je pomladna roža živela kot angel v besedi.
Slišim ga, prihaja kot zmagovalec, ki je premagal izkušnjo.
In čista vera, oh, zakaj se je razgrnila kakor dežnik v slinasti prah.
Ne bojte se, kdor zažari v besedi, ta zasleduje bolečino in bit.
Kjer so nekoč bivale oči otroka, tam se je vedno hranila revolucija.
Ne ubijte jih, jutri bo vrana na belih vejah zopet zagledala luč.
Kakor druga stran nore poštenosti, ki hrani izgubljeni čas.
Ne bojte se, vidim jih, strast je kibernetika praznih besed.
epitomeart
