Listje še vedno ne joče, čmrlji ne jočejo, edino človek zdaj joka.
Napisana pesem iz bolečin postaja heroj evropske ljubezni.
Dvignjene roke in leta življenja na robu istega pekla.
To je bila govorica nasprotnika, ki je prehodil veliko sveta.
A glejte jih zdaj, govorijo kakor stražniki, ki branijo sužnje.
V tujih očeh še vedno živijo koraki, ki nosijo težo telesa.
50 m hoje v breg in bilo bi življenje, ki je svet spremenilo.
Včeraj in danes in v popolni odvisnosti, a po poti v nebesa.
Kakor je padalo listje, ki je celo jesen sanjalo korenine.
Spet govori bolečina besed, ona naj bo zgodovina premaganih.
Tako kot je nekoč jokala duša, ko je premagala zgodovinski spomin.
In obraze, ki dihajo zrak tega časa, ker verjamejo v moč oblike.
Kot bralnik od žene, ki živi kot ujetnik in vedno brezskrbno.
Ne dajte da zmaga število, ampak izrečena beseda junaka.
epitomeart
