Najprej, sodobna umetnost raziskuje duha v njegovi pojavnosti. Sodobna umetniška dela prikazujejo prav tisto, kar je duh v svoji osnovi in tako v njegovi odsvojitvi. Pri tem je pomembno uvideti, da gre za notranji svet. Predmet sodobne umetnosti je svobodna in konkretna duhovnost, ki se naj kot duhovna kaže duhovno notranjemu. Na tej stopnji umetnost dela za subjektivno notrino, dela pa tudi za občutenje, ki duhovno stremi k svobodi v samem sebi. Potemtakem je »resnični element za realnost samozavedna notrinskost«. Vsebina sodobno umetniških del je torej tisto resnično lepo, ki je upodobljena duhovnost v njenih občih momentih.
Tisto, kar je v tem času zelo zanimivo, je to, da je lepa svobodna umetnost v njeni vnanjski formi brezskrbna. Zato tudi ne dopusti, da bi bila v njej opazna kaka refleksija ali kak smoter. Potemtakem poskuša umetnica ali umetnik v sodobnem delu nepopolno izraziti idejo in njeno celoto. To je razlog, zakaj sodobno umetniško delo ne prikazuje stvari ali kaj vsebinskega, ampak umetnika z njegovimi subjektivnimi intencami. Iz česa bi naj sledilo, da se ogledovalec preko sodobno umetniškega dela pogovarja z umetnico ali umetnikom in njegovimi intencami.
Sedaj je tukaj čas, ko umetnica ali umetnik poskuša odsvojiti sebe v svoji začetni pojavnosti. Zato je tisto, na kar naletimo pri ogledovanju sodobno umetniških del, abstrakcija v njenih občih momentih. To so torej momenti kot nekaj zaznavnega, ki je tisto lepo in brez vsebine. Sodobno umetniško delo zatorej ni zgolj nekaj čutnega in lepega, temveč je v čutnem pojavljajoči se duh. Tisto upodobljeno je subjektivna notrinskost kot bivanje intenc, ki niso nič drugega kot bivajoče lepo.
Sodobna umetnost stremi za tem, da spoznava duha v njegovi pojavnosti, tj. v odsvojitvi in postajanju.
Andrej Požar